BARBARA REYA FOTOGRAFIJA
  • DOMOV
  • Podjetja
    • Intervjuji
    • Portreti in podjetniške zgodbe
    • Dogodki >
      • Januarsko srečanje Združenja manager
      • Scerpentes
      • Gea College-okrogla miza Gazele
      • Thoraya Al Awadhi
      • 500 podjetnic
      • 22. managerski koncert
      • Srečna hiša - otvoritev
      • Tax-Fin-Lex podelitev priznanj
      • SDDE Portorož, Energetika.net, 2014, 2015
      • 50. mednarodni turnir v dvigovanju utezi za pokal Alpe Adria, Vigor Move&Live
      • Zajtrk PR`Andreji, Andreja Jernejčič
      • Turnir ritmična ginastika
    • Izdelki
  • Otroci in družine
    • Fotografije za dokumente na vašem domu
    • Dojenčki
    • Otroci
    • Družine
    • Poroke
    • Vrtci
  • Osebno
  • Cenik
  • Blog
  • O MENI

Dolgčas je kreativen!

5/7/2015

0 Comments

 
Objavljeno tudi v časniku Dnevnik
Picture
24 ur stran od doma in pisarne ima popolnoma drugo dimenzijo. En dan doma lahko mine, ne da bi ga sploh zaznal. 24-urni pobeg iz vsakdana pa je krasen akumulator za nov delovni teden. Vedno je nekoliko tesnobno in težko zapustiti kraj, kjer se zdi, da ni nikoli težav in da so vsi srečni in zadovoljni.

Pot domov mine brez zapletov in se ne izgubim! Ha!

Tokrat imam avto poln otrok, poleg svojih še nečake. CD-ji Barry White in Dire Straits romajo nazaj v zadnji žep šoferjevega sedeža, izborim si vsaj Zvezdico zaspanko in še nekaj klasičnih pravljic, ki jih znam sicer na pamet še iz svoje mladosti. Zasidrale so se v meni bolje kot poštevanka!

Misli pa so že daleč doma in v prihajajočem tednu. Napovedanih imam nekaj snemalnih dni, kar je odlično. In ker sem bila za vikend odsotna, se mi zdi da me ni že celo večnost. Še sama ne morem verjeti, da ravno takrat, ko uidem za nekaj dni, se usujejo maili in klici z naročili. Murphy.

Na srečo pa se vse izide in nikomur ne bo potrebno reči »žal sem zasedena« ali »žal sem na dopustu«. To je boleče, se pa zgodi pri »one man bandu«. In ni prijetno. Povezovanje tudi med nami freelance fotografi bi bilo precej smotrno. Jutri zjutraj se moram tako obesiti na telefon, potrditi ure ali se na novo dogovoriti. Rada imam vse jasno pred slikanjem. Tako je vsekakor manj možnosti za neprijetne situacije.

Izredno cenim ljudi, ki so odzivni. Tako v poslovnem kot tudi zasebnem življenju. Nervira me, da nekomu pošljem mail, sms ali klic, potem pa se javi čez dva dni!?? Zelo dobro npr. komunicirava s staro znanko in kolegico Andrejo Jernejčič iz podjetja Lin&Nil, ki danes uspešno sodelujeva. Za njo vem, da jo bom vedno dobila na mail, tudi v poznih večernih urah, ne glede na dan in se lahko vse dogovoriva.

In tako ko z mislimi že pošteno rovarim po prihajajočem tednu, me pri Ravbarkomandi prešine misel – ojej, počitnice so! Kaj pa otroci? Počitnice so lahko resnično tudi nočna mora za starše šoloobveznih otrok. Načeloma ni problem, saj že malo da ne vsak bife nudi počitniško varstvo z ustvarjalnimi delavnicami, vsaj tremi obroki in s šestimi animatorji – za primerno ceno jasno.

Sprašujem se, tako kot mnogi, kako hudiča smo mi gor zrasli? Na bližnjem dvorišču bi rekla. Lepo smo odklepali in zaklepali vrata stanovanja, si pripravili kakšen bolj ali manj neokusen obrok, se družili s sošolci in prijatelji. Olupili smo krompir za kosilo, pomili posodo, razmetali in že spet pospravili stanovanje, ura pa kar ni in ni hotela biti štiri, ko se je končno pojavil prvi starš. In bilo nam je tudi dolgčas. Dolgčas je kreativen, takrat so izmisliš marsikaj. Predvsem če ne doma staršev. Ampak to je danes nesprejemljivo. Danes jih morajo od ranega jutra, do večera spremljati stalne (usmerjene) dejavnosti. Njihova življenja so splanirana od jutra do večera. Pa lačni tudi ne smejo biti niti za hip!

Jaz mislim, da je to hudo slabo za kreativnost in razvoj v neko samostojno osebnost. Saj to jim načeloma želimo, ne? Zakaj torej delamo ravno nasprotno, kot je za njih dobro? Če gledamo seveda na malo daljši rok.  

No, bomo že nekako prebrodili poletje.

Želim vam dolgo in vroče poletje, pa naj vam bo kdaj tudi dolgčas :)
0 Comments

Popolna svoboda za dve uri

4/7/2015

0 Comments

 
Objavljeno tudi v časniku Dnevnik
Picture
Sobota. Zjutraj vstanem kot običajno in se odpravim po otroke v Istro. Vsako leto grem po isti poti, po dolini Mirne tja do Poroča, pa vsako leto znova iščem pot . Hrvati pridno gradijo krožišča, menjavajo asfalt, urejajo bankine. Ne morem kaj, da ne bi opazila, da je po mejnem prehodu asfalt kar naenkrat gladek in me ne premetava več kot na rodeu. In to v neki obskurni vasici s nekaj hišami. V dolini Mirne urejajo rečni nasip in to kar precej kilometrov. Kako jim to uspe? Kaj znajo bolje kot mi? Pri nas pa je problem majhen mostiček pri Mednem, da ubogi Gorenjci že celo večnost dvakrat na dan izgubljajo ure in ure.

Rada sem sama v avtu. V resnici imam samo takrat čas čisto zase. Pri dveh relativno majhnih otrocih, ki se stalno pulita za mojo pozornost, partnerjem, ki bi prav tako rad prišel do svoje besede, poslom, ki mu ne rečeš ob 17h nasvidenje za danes – je čas samo zame resnično skrčen na minimum. Pa saj se ne pritožujem, ampak znam pa ceniti tisti dve uri v avtu, ki sta mi namenjeni.

Romana Kranjčan (drugače kapo dol pred njo, ampak kar je preveč je pač preveč) leti ven iz CD predvajalnika in v mojo dušo stopijo Chris Rea, Berry White, Dire Strates, Oliver Dragojević ali še kaj pozabljenega in zaprašenega v zadnjem žepu voznikovega sedeža. Nebo postane zopet zelo modro, istrska zemlja še bolj rdeča (nekaj barv gre pripisati tudi sončnim očalom, pa vendar), vame se spet naselita mir in svoboda. Znan občutek tam nekje iz zgodnjih 90-ih. Uau. Misli so povsod in nikjer in ker vozim na avtopilota, seveda zgrešim in se odpeljem proti Novigradu namesto Poreču. Na srečo vsaj dojamem pravi čas, da se mi še splača obrnit. Garmin nam je namreč po kar nekaj letih dokončno škripnil. Hvala bogu sem na dopustu, bom že prišla ko bom. Saj veste – čar je v poti ne v cilju.

Še pravočasno prinesem manjkajoče sestavine za kosilo. Deci malvazije za »wellcome drink«, objemček otrok, skok v morje, skuhano in postreženo kosilo, pomita posoda, pripravljen ležalnik v senci samo zame – ga ni hotela, ki bi to nudil. Odlična je bila tale sobota. Ostanem čez noč, jutri se vračamo.

Če vas zanima, boste lahko prebrali na katerem krožišču sem spet narobe zavila. ☺

0 Comments

Nefotogeničnih ljudi praktično ni!

3/7/2015

0 Comments

 
Obljavljeno tudi v časniku Dnevnik
Picture
Končno imam spet fotoaparat v rokah! Družinski portret. Se zdi, da delo ni zahtevno in ga opraviš mimogrede, pa ni tako. Nič kaj manj zahteven ni od poslovnega portreta. Ker sem precej perfekcionista, nisem hitro zadovoljna. Ne morem delati vse po enem kopitu, vsakič želim odkriti nekaj novega in vsakemu narediti unikat. Zato me tudi pokličejo, saj drugače bi šli lahko v najbližji studio z modrim ozadjem in »škljoc« - narejeno!

Pred vsakim fotografiranjem imam nekaj treme.

Kar je zdravo, potem vem, da bom dala vse od sebe. Če treme ni, delaš rutinsko. Saj ne, da je rezultat slab, lahko pa bi bil boljši. Včasih si lahko sceno v glavi pripravim že v naprej, sicer bolj za »backup«, ker se po navadi stvari na terenu obrnejo na glavo. Pri fotografiranju ljudi je tako. Potrebna sta dva. Fotograf in portretiranec (ali več njih). Vzpostaviti se mora neka dobra energija in zaupanje. Velikokrat slišim – joj veste jaz sem tako nefotogeničen/a. Poslikala sem res že ogromno ljudi in z gotovostjo lahko trdim, da je morda resnično nefotogeničnih slab odstotek ljudi. Ostali pa imajo samo strah, zadržke, jim je nerodno ali jim gre na živce. Torej je moja naloga da portretiranca sprostim, njegova pa, da mi zaupa. Samo v eno smer ne gre.

Obstajata dve najbolj pogosti situaciji – ali so prvi posnetki najboljši, potem koncentracija in morala padeta in se stvar ustavi. Takrat je težko spet pasti v ritem. Ali pa je štart bolj počasen, potem pa se »zaženejo motorji« in je kar težko nehati.

Vedno moraš biti pripravljen na vse scenarije in se prilagoditi.

Se zgodi, da se zjutraj zbudim s prazno glavo, popolnoma brez domišljije, kreativnost se je izgubila nekje v noči…hm. Pa zdaj? Nič zato. Iz izkušenj vem, da moraš mašino samo pognati, pa se bo že zagnala in utekla.

0 Comments

Pogajanja za ceno kot na turški tržnici

2/7/2015

0 Comments

 
Objavljeno tudi v časniku Dnevnik
Picture
Danes je bolj pester in deloven dan. Čeprav bi zjutraj še z veseljem malo potegnila, kajti včerajšnje večerno-kreativno druženje, se je pravzaprav sprevrglo v navadno »žensko čvekanje« in se nekoliko zavleklo. Tudi to mora biti.
Že nekaj časa se pripravljam, da bi dodala na svoji spletni strani www.barbarareya.si  še svoj blog. In pisanje teh podjetniških dnevnikov je bila prava »brca v rit«, da to speljem.

Spletno stran sem si postavila sama. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj to počela, saj se nisem nikoli s tem ukvarjala in tudi zanimalo me ni. Vedno se mi je zdelo da moraš biti računalniški genij, da se sploh pritakneš teh reči. No, saj včasih si res moral biti, danes pa je to, s skoraj brezplačnimi orodji za izdelavo spletnih strani, pravzaprav samo stvar »zicledra«. V tem sicer nikoli nisem blestela, če pa je človek motiviran, se marsikaj da.

Nujno pa sem morala odbrzeti v mesto na sestanek. In ko si že ravno v mestu, seveda skočiš še sem in tja. Pa nujno kupit še novo šolsko torbo za starejšo hči, da bo darilo za rojstni dan. Zapletlo se je, ker je imel model, ki mi je bil všeč, neke lepotne napake oz. se je plastični rob pri kolesih nekoliko poškodoval med transportom. Prodajalka je hitela v skladišče gledat, če imajo še kakšno, jaz pa sem že pripravljala načrt, kako zbiti ceno temu razstavnemu eksponatu. Ni bilo druge torbe oziroma, so imele vse podoben problem. Nastala je cela kolobocija, prišel je še poslovodja trgovine in vsi so se ukvarjali s poškodovano plastiko. Moj predlog za popust na poškodovan izdelek je poslovodja hitro odobril. Dobila sem namreč kar 15-odstotni popust :)

Ja, tudi tega sem se naučila v tem enem letu podjetništva. Zdaj tudi jaz "cenkam". Nikoli ga nisem marala, barantanja namreč, zato sem na dopustih v južnih krajih vedno bežala od tržnic, medin in ozkih ulic, natrpanih s trgovinami, ker sem vedno potegnila kratko. Oziroma preplačala še pa še.

Ampak očitno se je ta duh naselil tudi v Slovenijo, kajti ponudba le redko zdrži ceno. Vedno so še neka pogajanja. Pa čeprav ne prodajam »poškodovane storitve«, pa tudi cena ni nabita kot na turški tržnici. Se pa dostikrat tako počutim.



0 Comments

Dan na "off"

1/7/2015

0 Comments

 
Picture
 Iz novinarstva sem vajena, da se ti dan podre, še preden se začne, pa še kdaj vmes. Tako da se nisem prehudo vznemirila ob novici, da je poletna medijska šola Energetike.net - Modri svet, prestavljena na jesen. Del bremena je sicer odpadel, vendar mi je vseeno žal. Bil bi lep prehod v poletje. Očitno študentje vseeno le potrebujejo počitek.

Zadnje čase opažam, da je postal junij drugi december. Norišnica vsepovsod. Ljudje se obnašajo kot da bo s poletjem konec sveta. Šolski in vrtčevski nastopi, zaključki otroških dejavnosti. Nujno praznovanje vseh rojstnih dni vseh tistih nesrečnikov, ki so se rodili poleti, vsi se evforično menimo za druženja, preden zginemo na dopust. Pa saj je samo 2 meseca! Konec ju bo, še preden bomo dobro vdihnili.

Tudi v podjetništvu je čas za polletno bilanco. Da malo pogledamo kje smo, kako čez poletje in kako naprej.

Poletje je lahko za freelancerje precej sušno. Večina strank je bolj na dopustu oz. vsaj ne preveč aktivnih, dogodkov ni kaj dosti, dogaja se malo. Dohodki se skrčijo, črpaš zaloge. Če so.

Pred prvim septembrom pa je spet nov preplah, kot da se bo svet začel na novo vrteti in to v kontra smer!

Pa ostanimo še malo v poletju. Klic Mateje Kegel Kozlevčar, organizatorke poletne šole Modri svet, sem prejela ravno, ko sem na UE v Tobačni čakala v vrsti za osebno izkaznico. Zdaj je sicer to zelo nobel, lepo sediš (če prideš dovolj zgodaj) in čakaš da se pojavi tvoja številka na ekranu. Če se nabere res preveč ljudi, gospa na informacijah, začne pošiljati ljudi še na druga okenca. Pohvalno res! Ampak zakaj, zakaj vedno take stvari počnemo zadnji hip ali pa že celo prepozno? In si delamo dodatne stroške za ekspres izdelavo? Morda gre to pri meni pripisati svojemu urejenemu kaosu . Slab izgovor, vem.

No, osebna izkaznica bo letos dovolj, potnega lista ne bomo potrebovali. Lansko leto smo se nastavljali tunizijskemu vročemu soncu, letos - hvala bogu glede na dogodke - nismo vplačali nobenega avansa. Grčija nam je že nekaj let predraga, pa mi tudi grške avanture mi letos ni žal! Čeprav je hudo lepa. Červar bo prava fantazija. 

 Današnji večer pa sem pravkar zabukirala za klepet in kozarček rujnega z staro prijateljico, oblikovalko in prav tako freelanserko. Gotovo se nama bo porodila kakšna noro kreativna zamisel. V mestu zvečer nisem bila že celo večnost in se prav veselim.

In takole bo minil tale dan, bolj na off, popolnoma neplanirano, ampak včasih pa paše!

0 Comments

Out of office replay v podjetništvu ni najboljša praksa

30/6/2015

0 Comments

 
Objavljeno tudi v časniku Dnevnik
Picture
Nenavadno jutro. Otrok ni doma, sta na morju. Sama sva doma in že tako kot že nekaj let, ko jih moja draga mama odpelje na morje za en teden, tega ne znava najbolje izkoristit. Nekako sva kar izgubljena, ker si kar naenkrat vržen iz tistega klasičnega ritma vsakdana. Ko pa se nekako le navadiš in začneš uživat so že nazaj.
Prvo leto sva dejansko delala še neke plane in šla zvečer kdaj pa kdaj ven. Predlani sva šla celo nekaj hribolazit, lani se že ne spomnim več, če sva počela kaj pametnega, letos pa bo bolj v stilu varčevalnih ukrepov in pospešenega dela. Kot podjetnik se oprimeš vsakega posla, kajti stranke so na prvem mestu.

No, vsaj jaz še nisem tam, da bi si privoščila Out of office replay: Dear Madam/Sir,Thank you very much for this e-mail. I am unfortunately out of office and will not be able to read it before 30.07.2015. Thank you very much for your understanding. Iam looking forward to seeing you in august.

»One man band«, kot sem jaz, je zahteven projekt. Dela ti nikoli ne zmanjka. Če ne opravljaš svojega »core biznisa«, urejaš računovodstvo, spletno stran, Facebook profil, tuhtaš, pišeš, delaš finančne plane, se učiš novih veščin itd itd. In če delaš še od doma je to še težje. Vsaj meni. Bližina kuhinje in sesalca me moti. Čas imaš vedno in nikoli. Za posel in gospodinjstvo. Disciplina je nujna in se je učim.

Čeprav mislim, da sodim med bolj organiziran kader, sem se odzvala na povabilo drage prijateljice Nataše Brunec in šla na delavnico GTD (get things done), ki uči, kako si kakovostno organiziraš delo. Kot kreativec si sicer ne pustim hujših posegov v svoj urejeni kaos, vendar sem povzela nekaj metod, ki mi precej koristijo. In ne motijo kreativnega duha.

Problemi s sesalcem in kuhinjo sicer ostajajo. Upam, da si bom nekoč lahko privoščila nek svoj prostorček, kjer bom lahko sprostila tudi svoj kreativni duh. V mislih imam prostor, ki bo poleg pisarne tudi moj unikatni studio. Ga imam že ugledanega, samo pot do tja moram še prehoditi. Nekaj skalovja bo treba še preplezati, pričakujem tudi kak zdrs. Upam samo, da me ne odnese tok.

In tudi zato out of office replay vsaj letos ne pride v poštev.

0 Comments

Barbara, ti samo govori iz srca!

29/6/2015

0 Comments

 
Objavljeno tudi v časniku Dnevnik
Picture
V četrtek predavam na poletni medijski šoli Energetike.NET, Modri svet. Že nekaj časa se pripravljam na to predavanje, seveda pa sem sem si za konec pustila še kar nekaj dela, zato bo to projekt naslednjih dni.
Ko me je Alenka Žumbar Klopčič, urednica Energetike.NET povabila, da bi mladim študentom predstavila poklic fotografa in fotoreporterja, sem brez oklevanja sprejela. Ko pa sem začela delati prezentacijo, sem naletela na kup vprašanj, ki sem jih morala tudi sama dobro predelati. Predvsem pa je hudo težko stlačiti 20 let izkušenj v dve uri predavanja. Vendar mi bo nekako uspelo. Vsaj upam. Presodila pa bo publika.

Svojih slušateljev niti ne poznam. Prepričana pa sem, da so zahtevna publika. Da so znanja željni dijaki in študentje, če se že kar takoj na začetku počitnic vključijo v nov izobraževalni projekt. Torej jim je mar za ta svet in imajo željo se kaj naučiti in kaj spremeniti. In imajo cilj. Take seveda potrebuje naša Slovenija in naš planet. Verjetno so zahtevni in vedo kaj hočejo. In tako je prav. In zato imam tremo.

Zadnje leto se preizkušam v podjetniških vodah kot freelancer. Novinarstva se nekako poskušam otresti, bolj ali manj neuspešno. V tej sferi se klatim že nekaj več kot 20 let in ta reč te zasvoji. O medijih in novinarstvu vem dosti. Še več o fotoreporterstvu, kar sem delala večino svojega odraslega življenja. O tem poklicu vem veliko dobrega in tudi slabega. Sladke plati bodo mladi spoznali hitro, če se bodo res spustili v ta posel. Rada pa bi jim povedala tudi pasti, podati nekaj praktičnega znanja in primerov. Zakaj bi odkrivali Ameriko, če je že odkrita.

V mojih pripravniških časih, se znanja ni preveč rado podajalo naprej. Vsi so čuvali znanje in izkušnje zase. Ne vem v čem je bila fora, da si moral do vsega priti sam. In smo zgubljali čas z že odkritim. Verjetno smo imeli več časa. Edini šef, ki mi je povedal nekaj uporabnih kreativno kompozicijskih trikov je bil Miško Kranjec st. Fotograf, fotoreporter in urednik. Dvakrat mi je dal priložnost in me povabil v svoje vrste. Hvala Miško! Tudi zaradi tebe sem, to kar sem.

Odkar sem stopila v podjetniške vode, sem bila na nekaj podjetniških delavnicah in predavanjih, svetovanjih. Moram reči, da sem se še največ naučila sama, ko sem brskala po internetu in se s tem izobraževala. Najbolj pa sem bila razočarana nad predavanjem nekega samooklicanim marketinško podjetniškega guruja, ki je polagal na srce novopečenim podjetnikom idejo »fake it till you make it«, s primerom »uspešne« ekipe podjetnikov, ki so izdelali nekega govorečega medvedka za otroke. Šli so ga prodajat na sejem v tujino, vendar pa prototipa še niso imeli. Mehanizem govorjenja še ni deloval. Imeli so samo fotografijo. Menda so dobili zgledno število naročil in zadevo kasneje celo plasirali na trg. Ker smo se v dvorani nekoliko skeptično spogledovali, morda nam vsem ta način prodaje le ni najbolj blizu, se je nekdo le opogumil in vprašal, kako stoji podjetje danes. Na hitro je bilo obrazloženo da so sicer propadli, ampak zaradi nekih osebnih zadev. Posel je menda cvetel. Mhm. In zakaj potem niso te prodajne medvedje uspešnice prodali komu z manj osebnih težav? Recimo?

No, kakorkoli, take sorte podjetnik jaz zagotovo nisem, ne znam biti in nočem biti! Če je to moto 21. stoletja, potem mi verjetno ne bo uspelo. Res da so nam Kitajci s svojo poceni ekonomijo ohromili pamet in posledično tudi denarnice (ampak o tem kdaj drugič), vendar računam, da je v ljudeh še vedno nekaj zdravega razuma in da se bomo nekako le ubranili prodaje (ali kupovanja) poceni izdelkov, ki še niso uspeli niti ugledati luči sveta. Da bomo prodajali kakovostne storitve po pošteni ceni in da bo kupec kralj zato ker ga želimo še kdaj videti in ne zato, ker ga nam je uspelo enkrat nategniti.

Potem imamo upanje in bomo morda lahko bolje živeli, ali pa vsaj ne slabše, na našem Modrem svetu. In to želim podati novim, mladim generacijam skozi predavanje o fotografiji, novinarstvu in podjetništvu, etiki in morali v tem poklicu. Ker je vsak delček mozaika tega planeta in nosi svoj del odgovornosti. Upam da mi uspe.

_

0 Comments

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.