Obljavljeno tudi v časniku Dnevnik
Končno imam spet fotoaparat v rokah! Družinski portret. Se zdi, da delo ni zahtevno in ga opraviš mimogrede, pa ni tako. Nič kaj manj zahteven ni od poslovnega portreta. Ker sem precej perfekcionista, nisem hitro zadovoljna. Ne morem delati vse po enem kopitu, vsakič želim odkriti nekaj novega in vsakemu narediti unikat. Zato me tudi pokličejo, saj drugače bi šli lahko v najbližji studio z modrim ozadjem in »škljoc« - narejeno!
Pred vsakim fotografiranjem imam nekaj treme.
Kar je zdravo, potem vem, da bom dala vse od sebe. Če treme ni, delaš rutinsko. Saj ne, da je rezultat slab, lahko pa bi bil boljši. Včasih si lahko sceno v glavi pripravim že v naprej, sicer bolj za »backup«, ker se po navadi stvari na terenu obrnejo na glavo. Pri fotografiranju ljudi je tako. Potrebna sta dva. Fotograf in portretiranec (ali več njih). Vzpostaviti se mora neka dobra energija in zaupanje. Velikokrat slišim – joj veste jaz sem tako nefotogeničen/a. Poslikala sem res že ogromno ljudi in z gotovostjo lahko trdim, da je morda resnično nefotogeničnih slab odstotek ljudi. Ostali pa imajo samo strah, zadržke, jim je nerodno ali jim gre na živce. Torej je moja naloga da portretiranca sprostim, njegova pa, da mi zaupa. Samo v eno smer ne gre.
Obstajata dve najbolj pogosti situaciji – ali so prvi posnetki najboljši, potem koncentracija in morala padeta in se stvar ustavi. Takrat je težko spet pasti v ritem. Ali pa je štart bolj počasen, potem pa se »zaženejo motorji« in je kar težko nehati.
Vedno moraš biti pripravljen na vse scenarije in se prilagoditi.
Se zgodi, da se zjutraj zbudim s prazno glavo, popolnoma brez domišljije, kreativnost se je izgubila nekje v noči…hm. Pa zdaj? Nič zato. Iz izkušenj vem, da moraš mašino samo pognati, pa se bo že zagnala in utekla.
Pred vsakim fotografiranjem imam nekaj treme.
Kar je zdravo, potem vem, da bom dala vse od sebe. Če treme ni, delaš rutinsko. Saj ne, da je rezultat slab, lahko pa bi bil boljši. Včasih si lahko sceno v glavi pripravim že v naprej, sicer bolj za »backup«, ker se po navadi stvari na terenu obrnejo na glavo. Pri fotografiranju ljudi je tako. Potrebna sta dva. Fotograf in portretiranec (ali več njih). Vzpostaviti se mora neka dobra energija in zaupanje. Velikokrat slišim – joj veste jaz sem tako nefotogeničen/a. Poslikala sem res že ogromno ljudi in z gotovostjo lahko trdim, da je morda resnično nefotogeničnih slab odstotek ljudi. Ostali pa imajo samo strah, zadržke, jim je nerodno ali jim gre na živce. Torej je moja naloga da portretiranca sprostim, njegova pa, da mi zaupa. Samo v eno smer ne gre.
Obstajata dve najbolj pogosti situaciji – ali so prvi posnetki najboljši, potem koncentracija in morala padeta in se stvar ustavi. Takrat je težko spet pasti v ritem. Ali pa je štart bolj počasen, potem pa se »zaženejo motorji« in je kar težko nehati.
Vedno moraš biti pripravljen na vse scenarije in se prilagoditi.
Se zgodi, da se zjutraj zbudim s prazno glavo, popolnoma brez domišljije, kreativnost se je izgubila nekje v noči…hm. Pa zdaj? Nič zato. Iz izkušenj vem, da moraš mašino samo pognati, pa se bo že zagnala in utekla.
RSS Feed
